Zimovanje na Kureščku

Kamniški skavti tudi v zimskih dneh ne počivamo. Po načelu "prijetno s koristnim" smo izkoristili del pravkar končanih šolskih počitnic za zimski tabor oziroma zimovanje. Odpravili smo se na Kurešček, romarsko pot v bližini Iga pri Ljubljani. Bivali smo v tamkajšnjem domu, večina naših aktivnosti pa se je odvijala na bližnjih travnikih in nam skavtom tako ljubem gozdu. O posameznih aktivnostih pa naj vam povedo kar skavti sami.

Olimpijske igre /Bernard Bezek/

Že takoj prvi dan zimovanja so se začele olimpijske igre Kurešček 2001. Olimpijski ogenj je nosila Sara Ogrinec. Za olimpijskim ognjem smo tekli proti cerkvi, v bližini katere so se igre tudi pričele. Vsakič smo tekmovali po vodih. Prva igra je bila teritorialec s spretnostjo reagiranja, sledila je kraja rutice, kjer smo se po dva in dva spoprijeli v teku.

... in naj bo križ ob poti kakor srečanje s prijateljem
(iz skavtske molitve).



Čisto na koncu pa je bil še lov na lisico, ki je potekal v gozdu. Drugi dan smo med pohodom imeli igro zadeni predmet, ko smo morali kolega z zavezanimi očmi usmerjati do predmeta. Po popoldanski sveti maši pa smo imeli v jedilnici še vsestranski kviz. Zadnji dan zimovanja pa je bila velika igra. Vsak si je okrog glave zavezal trak s štirimestno številko. Nasprotnik ni smel videti tvoje številke, tvoja naloga pa je bila videti nasprotnikovo. Lahko si se s čelom naslonil na drevo, nisi pa si je smel pokriti z rokami. V skupni seštevek zbranih točk je štelo tudi jutranje ocenjevanje pospravljenosti sob. Na koncu smo olimpijsko zmago slavili medvedi.

Pustno rajanje na Kureščku /Nejc Kralj – Športni delfin/

V času zimovanja je bil ravno pustni čas in to smo izkoristili za izdelavo pustnih mask. Izdelovali smo jih iz papirnatih vrečk, kolaž papirja in usnja. Nato si je vsak svojo masko nadel na glavo in se sprehodil po namišljenem odru, tako da smo ga videli prav vsi.. Tako smo v petčlanski komisiji izbrali tri najboljše maske. Prvo mesto je zasedla maska "Mafijec" Bernarda Bezka, drugo mesto "Zemlja" Miha Babnika in tretje mesto "Psiho dinamit" Miha Špeha. Po ocenjevanju pa smo se oblekli v maske, ki smo jih prinesli od doma in veselo rajali pozno v noč. Bilo nam je zelo lepo.

Signalizacija /Matej Holcar – Gorski gams/

Tretji dan zimovanja smo imeli na voljo razne delavnice: sankanje, ročne spretnosti in signalizacijo. Iz dveh oddaljenih točk smo poskušali komunicirati z Morsovo abecedo (sistem dolgih in kratkih znakov). Morsova abeceda je zelo uporabna, če se izgubimo v naravi in odpovedo vsi mobilni telefoni. Že veliko ljudem je znanje te abecede rešilo življenje. Znake lahko oddajamo na več načinov: s piskanjem, z lučjo, s tolčenjem in podobno. Pika v abecedi pomeni kratek pisk ali svetlobni znak, črtica pa dolgega. Vadili pa smo se tudi v semaforju, signalizaciji z dvema zastavicama. Vsaka črka ima določeno lego teh dveh zastavic. Lahko je razumeti, težje pa se je vsega tega naučiti. Nekaj pa smo se vendar naučili v dveh urah učenja – na primer svoje ime v obeh načinih signalizacije.

Iskanje pogrešanih pomočnikov /Urša Spruk – Ljubezniva mačka/

V noči iz nedelje na ponedeljek je Benjamin ob 2. uri in 15 minut piskal preplah. Vsi smo hiteli z oblačenjem, zraven pa se še kregali, kako nepošteno je to. Zbrali smo se v kvaratu in prisluhnili, kakšna je situacija. Zvedeli smo, da so se trije pomočniki takoj, ko smo se mi izvidniki odpravili spat, odločili za kratek sprehod. S seboj niso imeli kompasa, zato so se "izgubili". Bolj ko smo govorili, da je to le igra, bolj sta nas Benjamin in Sheila prepričevala v nasprotno. Kmalu smo jima začeli verjeti in se odpravili po sledeh, ki so nas vodile v hrib. Sledi so se hitro obrnile in mi z njimi. Vodile so nas v dolino in tam smo se tudi odločili, da bomo poskusili s piskanjem SOS v Morsovi abecedi. "Izgubljeni" so se nam začeli oglašati nazaj in kmalu smo jih našli skrite v grmovju. Najprej smo jih okregali, nato pa se skupaj vrnili domov.

V družbi konj /Miha Klobčar – Modri delfin/

V ponedeljek po kosilu smo se odpravili proti konjskemu ranču. Pot ni bila dolga. Trajala je približno 15 minut. Pozdravil nas je tabornik Matej. Za začetek nam je povedal nekaj splošnega o konjih, zatem smo se razdelili v dve skupini. Prva je odšla na jahanje, druga skupina pa je medtem pomalicala in se zabavala ob hranjenju z mladim konjem, ki še ni imel imena. Potem smo se zamenjali. Jahali smo črnega konja z imenom Mali. Marsikdo je tu tudi prvič jahal. Zelo smo se zabavali in pot proti domu je zelo hitro minila.

Ljubko domovanje /Miha Špeh – Pogumni gams/

Vsako jutro smo morali pospraviti svoje sobe. Nekaterim je šlo zelo slabo. Dom smo zelo skrbno pospravljali. Kajti, če ga ne bi, bi dobili kazen in voditelji bi bili jezni na nas. Na red pa je bil pozoren tudi gospodar. Preden smo se odpravili proti domu, smo mu pripravili majhna darilca: piramido in kocko iz vžigalic, nekaj primerov vozlov iz vrvi in majhno sliko. Gospodar Tone je bil daril zelo vesel. Na koncu nam je zaželel srečno pot proti domu in izrazil željo, da se prihodnje leto spet vidimo.

Upam, da ste ob prebranem dobili vsaj malo vpogleda v to, kar se je dogajalo na zimovanju. Naj vas ob tej priložnosti še povabim na predstavitev zimovanja z diapozitivi, ki bo v nedeljo, 18. marca, ob 17. uri v dvorani frančiškanskega samostana. Vabljeni vsi člani in simpatizerji skavtskega organizacije na Kamniškem. Vstopnine ni!


BENJAMIN BEZEK


Objavljeno v: Kamniški občan, letnik 40, št. 5, 14. 3. 2001, str. 13.

Nazaj na seznam člankov