Po vrnitvi je svojim najbližjim sodelavcem dejal: "Bil sem v Rimu in zdaj lahko umrem." Mnogi njegovih besed niso vzeli za res. V začetku meseca septembra je še birmoval po župnijah laškega dekanata. Pet dni pred svojo smrtjo pa se je poslednjič srečal z duhovniki svoje škofije zbranimi na duhovnih vajah v Rogaški Slatini. Vedel je, da je nacionalizem vdrl tudi med duhovniške vrste in začel ločevati nemško in slovensko govoreče duhovnike. Takrat jim je dejal: "Zavračam idol poganskega nacionalizma, kakršnemu se danes v Italiji, na Madžarskem, da, tudi v marsikateri državi žrtvujejo najsvetejši interesi. Spoštujem pa naravne značajske poteze vsakega ljudstva kot dar božji in zato tudi materin jezik vsakega ljudstva kot prvo sredstvo za njegovo izobraževanje.” Govor je Slomšek začel v slovenskem jeziku, ga nadaljeval v nemškem in končal v slovenskem. S svojimi sobrati je zmolil še tri Očenaše: prvega v latinskem jeziku (vera), drugega v nemškem jeziku (jezik domovine) in zadnjega v slovenskem jeziku za tistega med njimi, ki bo prvi umrl. In prvi je umrl on.

Tekst: Danijel Bezek || Fotografije: arhiv avtorja || Računalniško oblikovanje: Benjamin Bezek => Stran izdelana 17. oktobra 2001 <=|| => Zadnjič spremenjena 1. marec 2002 <=

Predstavitev

||

Fotoalbum

||

Matematika

||

Aktualne teme

||

Bibliografija

||

Povezave

||

A. M. Slomšek

||

F. Balantič