V nasprotju z drugimi krščanskimi skupnostmi so Armenci ne samo posebna krščanska veroizpoved, ampak tudi narod. Zelo so ponosni na to, da so kot prvi narod v celoti sprejeli krščanstvo. Imajo bogato teologijo in tudi literarno tradicijo. Za zvestobo Kristusu je moralo to ljudstvo mnogo pretrpeti in ima veliko mučencev. Na začetku stoletja so jih trpinčili Turki, pozneje Rusi. Tudi Armenska pravoslavna Cerkev ima dve sestrski cerkvi: katoliško in protestantsko.

Latinska Cerkev v Siriji (rimskokatoliška) sega v križarski čas. Prvi latinski kristjani v Siriji so bili križarji. Ni natančno znano, ali se je od križarjev do danes nepretrgano oživljala, vendar danes gre zahvala frančiškanom, da se ohranja. V deželo so prišli zato, da bi skrbeli za dušno pastirstvo evropskih kristjanov, trgovcev, poslovnežev in diplomatov. Ob samostanih so organizirali tudi naselja domačih latinskih katoličanov.

Maronitska Cerkev: v petem stoletju jo je ustanovil menih Marun in je bila tako prva narodna cerkev v Libanonu. V odnosu do drugih krščanskih Cerkva je zašla v težave in tako se je v križarskem času oprla na križarje. S tem je postala prva z Rimom zedinjena Cerkev.

V prejšnjem stoletju so prišli v deželo anglikanci in luteranci. Oblikovali so manjše skupnosti.