Beseda "vitez" nas nujno prestavi v čas sv. Frančiška Asiškega in mislimo, da sodijo v srednji vek. Pa ni čisto tako. Ko pogledamo procesije v božjem grobu ali v Betlehemu, recimo za polnočnico, potem vidimo može in žene, ki so ogrnjeni z belimi plašči z velikimi rdečimi križi in so pri bogoslužju na častnem mestu.

Viteze božjega groba je do leta 1348 postavljal latinski patriarh. Prvi viteški red je ustanovil Janez iz Prusije, pobožen in goreč frančiškanski tretjerednik. Takrat so slovesen sprejem v red vitezov opravili ob Božjem grobu z golim mečem. Po njegovi smrti je investituro (sprejem v red) opravil frančiškanski pater, kustos Svete dežele. Pri sprejemu je nosil mitro in škofovske znake. Vse je potrdil papež Aleksander VI. 13. VIII. 1496. Ponovno je vzpostavil viteze Božjega groba, si privzel naslov glavnega (velikega) mojstra, kustosu pa podelil pravico, da vitezom nadene orožje. Zgodovinarji niso gotovi, ali je papež bulo napisal ali je dovoljenje samo izrekel "vivo vocis oraculo". Vitez je ob investituri prejel goli meč in ostroge, kustosu pa je moral darovati nekaj dukatov: od 3 do 7, to se je moralo ujemati z njegovo imovitostjo. Pij IX. je leta 1874 ponovno vzpostavil jeruzalemski latinski patriarhat in obnovil stari običaj investiture. Kustos je takrat sprejel med viteze patriarha, ki se je imenoval Farlenga in je za to čast sam zaprosil. To je bila zadnja investitura. V razdobju 1496- 1847 je kustos pri investituri zastopal patriarha. Vsak vitez je ob investituri (p)ostal njegova "podaljšana roka" (latinsko: manus longa), saj ga je zastopal pri krščanskih vladarjih in pridobival pomoč za svete kraje. Sedaj so vitezi Božjega groba patriarhovi pomočniki pri oskrbi Cerkve na palestinskih tleh.