Dnevnik ni več le skrivnostni zvezek, skrit v najzakotnejšem predalu naše mize. Postal je kar nekakšna modna muha, dolgoročno gledano pa tudi koristen pripomoček. Z leti spomin peša, babice pa tako rade pripovedujejo svoje življenjske zgodbe. Kaj jim torej preostane drugega, kot da odklenejo zaprašen predal in odprejo čudovito knjigo, polno vrednosti.
Vendarle so Italijani ugotovili, da ni vse v pisanju, da se spomini lahko hranijo tudi na izvirnejši način. In tako je dnevnik postal precej zanimivejša in priročnejša stvar.
Zakaj bi se trudili prepisovati vsebino pisma tete iz Avstralije, če je vendar lažje pismo nalepiti na eno stran in spodaj dodati le še zanimivosti in občutke? Zakaj bi posušene zvestih oboževalcev metali v kož, ko pa lahko popestrijo nepopisan list belega papirja.
In konec koncev lahko tudi vstopnice za kino po koncu predstave postanejo uporaben material in prihranijo nekaj dragocenega časa pri opisu filma. Saj bo le pogled na vstopnico in morda kasneje prebrani konec romantične komedije odklenil v našem spominu vrata, kjer se skriva predal z naslovom: filmi. Vsekakor pa to ni vse. Moderni dnevnik je odprt in na razpolago vsakemu odvečnemu papirčku, na katerega smo čustveno navezani: kartici, slabo napisani, pa vseeno nam dragi pesmici, sprejme celo "plonk listke" in ostale neumnosti, ki jih ponavadi vržemo v smeti in jih kasneje spet iščemo po celem stanovanju.
Vsa zahvala za tako praktičen način hranjenja vsega zanimivega gre Italijanom, ki so znani po mnogih domiselnih idejah tudi na drugih področjih. Za nameček lahko dnevnik okrasite tudi od zunaj s kakšno mladostno sliko. Saj veste, ko bodo prišla tista leta, ko človek začne hitro pozabljati, zna ta slika priklicati nazaj vse lepo. Pravijo namreč, da človek mladosti nikoli ne pozabi!
 |  |  |