Vir: Dnevnik, letnik 49, št. 304, 8. november 1999, str. 24
Eksotični vonj kadilnih palčk, žvenket obnožnih kraguljčkov, rumena svila plesnega oblačila od pasu do pet, v desnem kotu mizica z rožami, svečo, kipcem božanstva, prekrita je z vijoličastim in oranžnim prtom. Na golem črno prebarvanem odru mlad plesalec z velikimi ženskimi očmi udarja s peto ritem, bliskovito spreminja lego rok, prstov in dlani, odhaja za oder s sklenjenimi rokami in spet prihaja na oder z ritmom tabel.
Gola koža do pasu se mu vedno bolj sveti, na čelu ima zarisano znamenje. Ko v diagonali preseka prostor s hitrim gibom, se zdrzneš, vendar njegov glas pomirjujoče razlaga pomen posameznih plesnih drž: "Doživetje radosti in veselja je v plesu primarno," pravi. "Danes Indija praznuje, ples je prispevek k miru in želji po blaginji, vesel sem, da lahko praznujem med vami."
"S plesom častimo božanstvo, ki je najvišji plesalec," pravi, "S plesom ponazorimo luno in sonce, pa tudi demone, " in potem razloži, kateri gib pomeni dekle, kateri fant. Gibi vsakega dela obraza, obrvi, ustnic, celo nosu imajo svoje ime, samo z očmi lahko izrazimo ljubezen, junaštvo, veselje, smeh, sočutje, strah, gnus, presenečenje, mirnost.
Pomisliš, da je Indijcev ena milijarda in nocoj, ko jih vsaj nekaj sto milijonov pleše, saj imajo praznik, imamo Slovenci priložnost srečati enega od njih. Predstavlja nam enega od sedmih klasičnih stilov indijskega plesa Bharata Natya.
Britanska enciklopedija pod geslom Bharata Natya navaja, da je bil to ples tempeljskih plesalk, ki so svoja življenja žrtvovala bogovom tako, da so jih častila s plesom. "Muslimanska invazija s severa je uničila mogočna kraljestva na jugu, tempeljske plesalke so postale sinonim za prostitutke," piše v enciklopediji. Šele v devetnajstem stoletju so skušali ples rekonstruirati. Južnoindijski stil Bharata Natyam, ki je dobil ime po Seidžiju Bharati, ki je že v drugem stoletju pred našim štetjem napisal besedilo za dramo Natešastra. Beseda "natya" pomeni hkrati ples in dramo, saj so v indijskem plesu gib, glasba in govor tesno povezani. To je pravi jezik gest, s katerimi plesalec pripoveduje zgodbo, hkrati ko je fizičnost plesalca v bistvu materializirana glasba. Glasba kot skulptura.
Komur je ob koncu drugega tisočletja narativnost evropskega klasičnega baleta naivna, temu se ne bo zdela podrobno izdelana pripoved mimike in gest klasičnega indijskega plesa nič manj dolgovezna. Kljub temu te preciozna drža spreminjajočih se gest prstov in rok, ki obkrožajo poševno trzajočo glavo ob pritrkavanju ritma z nogami, spominja na to, da je v vesolju ples in ritem, ki ga je nekdo pognal, ki se še vedno uvija in še vedno kroži in kadar si človek dovoli to svobodo, da ga izrazi s svojim telesom, se vključi v skrivnost gibanja, ki je življenje.
Ujwal Bhole, prijatelj Slovenije, nas je z velikim ponosom in predanostjo seznanil z delčkom lepote in velikim kulturnim bogastvom svoje domovine.