Naprej se turobno premika tudi na obrobju Ljubljane, na razdrapani Cesti v Gorico, kjer v nizu SCT-jevih odsluženih barak še vedno živi 350 beguncev iz BiH. najstarejši je letnik 1991, najmlajši je star dva meseca. Veliko so jih že v krstah odpeljali počivat v bosansko zemljo ali na Žale. Od spomladi leta 1992, ko so se begunske družine zatekle v Slovenijo, so vsi starejši za dobrih sedem let. Nekdanji malčki so zdaj že srednješolci in študentje, ki so jim ta begunska leta prav zaradi šolanja še najbolj hitro in koristno minila. A tudi nad njihovo bivanje v tesnih sobicah tamkajšnjega begunskega naselja se s prihajajočim letom zgrinja temna senca skrbi: širijo se govorice, da bodo še pred poletjem ta edini preostali begunski center v Ljubljani zaprli. Kaj jih čaka potlej, kaj bosta slovenska in njihova država sklenili v njihovem imenu, o tem nič ne vedo.
Upravnik begunskega centra na Viču Miha Jerkovič potrjuje, da obstaja "opcija, da bodo ta center zaprli" in ugotavlja, da je prav tako, saj človek ne more biti večno begunec. Skrajni čas je, da naša vlada pod osemletno obdobje njihovega začasnega begunstva potegne črto in se odloči, kaj bo tem ljudem ponudila za naprej. Upravnik Jerkovič razmišlja, da bi bilo morebiti smotrno postaviti še eno slovensko vas v okviru federacije BiH, kamor bi se tukajšnji begunci lahko vrnili – brez prisile. Mnogi bi zagotovo rajši ostali v Sloveniji, kjer je več možnosti zaslužka in mirnega življenja, kot v federaciji BiH, kjer je še velik kaos in se vse gleda skozi nemške marke. To tukajšnji begunci najbolj trpko občutijo pri neprestanem menjavanju bosanskih potnih listin, za katere jim njihova država vsakokrat mastno zaračuna.
Tudi slovenska država se do njih obnaša kot vse slabša mačeha. Nekdanja humanitarna pomoč tujih donatorjev je povsem presahnila. Le Italijani se jih še spomnejo in so tako kot vsako leto skupino otrok iz begunskega centra na Viču povabili čez novo leto v Bergamo na zimske počitnice. Pomaga jim še edinole Slovenska filantropija, vendar ima premalo sredstev za vse, ki bi pomoč potrebovali, nekaj prispeva UNHCR, pa Soros, potem pa se človekoljubna pomoč več ali manj konča. Naša država jim v begunskem centru zagotavlja skromno streho nad glavo, mleko in kruh in en topel obrok na dan, osnovno zdravstveno varstvo in šolanje otrok. Vse drugo je prepuščeno njihovim lastnim močem in iznajdljivosti. Mnogi so se podali v "krasni novi svet" – čez lužo, da bi lahko zaživeli na novo vsaj njihovi otroci.
In medtem ko se center Ljubljane v teh dneh praznične evforije blešči v tisočerih lučeh, ko prestolnica vabi svoje občane k sproščeni zabavi, ko uslužbenci najvišjih državnih ustanov in solidno poslujočih podjetij klecajo pod pezo milenijskega veseljačenja in popivanja za bogato obloženimi prazničnimi mizami, daje življenju v begunskem centru na Viču utrip postni mesec ramadan, ki se bo šele 7. januarja 2000 prevesil v praznovanje bajrama. Večina starejših in tudi nekaj mlajših beguncev se te praznične dni posti: nekaj pojedo zaran zjutraj še pred sončnim vzhodom, nekaj zvečer, ko sonce zaide. Le otročad se podi med barakami in uživa v pokaličnih vragolijah. Sicer pa imavečina beguncev bolj postne dneve tudi ostale mesece v letu, saj so jim obroki hrane zelo pičlo odmerjeni. Dvomim, da se bo tudi zadnji od treh darežljivih decembrskih dedkov spomnil na 350 beguncev na Viču in jim iz mesta prinesel kak praznični priboljšek. Naselje je preveč od rok in preslabo označeno! V glavnem bo tamkajšnjim otrokom dedek Mraz prinesel le tisto, kar so njihovi starši in stari starši trudoma privarčevali od priložnostnega zaslužka za zidarjenje pri različnih gazdah in čiščenje pri premožnejših ljubljanskih družinah.
Esma Mustafić živi z 18-letnim sinom Mujom v sobici, ki obsega kakih 7,5 kvadratnega metra. Mož je padel v Srebrenici, dve hčerki živita z družinama v Bosni. S sinom, ki mu gre v srednji ekonomski šoli zelo dobro, sta morala v dobrih sedmih letih begunstva zamenjati šest begunskih centrov. Razen štedilnika, ki ji ga je dal upravnik centra, vsa skromna oprema v njunem sedanjem domovanju izvira z osrednjega ljubljanskega odlagališča smet na Cesti dveh cesarjev. Esma ni najboljšega zdravja, Muja med našim obiskom ni bilo doma. Je treba delati in dobro je, da se spozna na računalnike. Med šolskimi počitnicami poprime za delo tudi preko študentskega servisa, drugače pa je največ doma in se uči.
Senado Isaković smo zmotili, ko je pekla za kosilo palačinke, zase, za svojo mamo in za sina Admina, odličnega dijaka 4. razreda srednje gradbene šole. Tudi Senada je bila v rodnem Kotorskem včasih gradbena tehtnica. O možu in Adminovem očetu od vojne naprej nimajo nobenega glasu. Admin bi se rad po zaključku srednje šole vpisal na arhitekturo. Upa, da bo dobil kakšno štipendijo. Zdaj dobiva devet tisočakov pomoči od Slovenske filantropije, vendar ne vsak mesec. Senada kaj malega zasluži z ročnimi deli in kot čistilka. Za novo leto si želi le veliko zdravja in dela. Neizgovorjena ostane tiha želja, da bi lahko živeli vsaj malo bolje kot zdaj.
Edo Dugić živi v begunskem centru z ženo, dvema otrokoma in materjo. Doma so iz Modriće, kamor se ne morejo vrniti. On je musliman, žena pravoslavka. Mlajši sin Ivan – Janez seje rodil v Ljubljani. Z družino bi rad ostal v Sloveniji, kjer je mir, da bi otroka lahko hodila v šolo, in da bi kot izučen elektromehanik dobil kakšno trajnejšo zaposlitev, da ne bi bili več v breme naši državi. Zdaj lahko poprime le za priložnostna dela. Z "gazdami" pa je hudič, plačajo, kar si naredil, ali pa tudi ne.
Osman in Tanzila Mujkić sta iz Bijeljine. Vojna ju je hudo izčrpala in jima načela zdravje. Osman je dolga leta rudaril. Hudo razočaran je, ker od svoje bosanske države v vseh teh letih ni dobil niti beliča od zaslužene pokojnine. Ves, kar si želi Tanzila, pa je, da bi se lahko vrnila domov (kjer so Srbi) in v miru umrla. Noče nikamor drugam, kakor na svoje. Begunstva je namreč sita, kamorkoli pride, je revica begunka. Naši mladi državi je hvaležna, da jima daje sobo in hrano, da imata gretje in vodo, da sta se lahko zdravila v bolnišnici, ko sta bila bolna, a sita je begunskega življenja v baraki. Če si v zaporu, vsaj veš, koliko časa bo trajalo, kot begunec pa niti tega ne veš. Stari na tuji zemlji ne morejo pognati novih korenin, mladim je lažje, če le dobijo ustrezno oporo. Pričakujejo od novega leta preveč in zaman?!
 |  |  |