Obujanje spominov

Vir:
Dnevnik, št. 343, 20. december 2001, str. 22

Karel z Blok je pripravljen. Četudi ima že krepkih šestinsedemdeset let, bi kakemu ljubitelju starin še z veseljem naredil par bloških smuči. Tiste prave, brez koščka železa, stesane iz jesena ali bukve, nekaj lesa ima za vsak primer vedno doma. In s takimi stremeni, ki so iz vrbe ali drabutn'ce, z njo so včasih živino privezovali. Če je bilo dovolj močno za krave, je tudi smuči na nogi držalo. Intiharjev ata se ni kaj prida smučal, se je pa zato kot otrok njegova žena Marija. "Ej, moje smuči so bile od dima že čisto rjave, ampak so vseeno lepo drsele po snegu. Ko je bloške ceste in kolovoze zamedel sneg, zameti so bili včasih metrski, so bile smuči kot nalašč, peš ne bi prišel nikamor."

Zdaj ni več takih zim in tako hudih zametov, da bi bili Bločani za več kot nekaj ur odrezani od sveta, znamenite bloške smuči pa, ki so bile tako moškim kot ženskam nekoč edino zimsko "prometno sredstvo", počivajo, prislonjene h kakšni steni, in so zgolj za okras in za obujanje spominov. Iz Valvasorjevih časov so poznane kratke, iz bukve narejene, nanje je bil pritrjen le pas za stopalo, bloški smučar je krmaril ali se vzpenjal v breg z eno samo palico. Karel Intihar iz Zavrha, ki zna poleg Rotovega Janeza iz Nove vasi še edini na Blokah narediti take, torej prave bloške smuči, smeje zatrdi. "Ne bom jih pokazal, ker jih nimam, jih moram šele narediti. Saj razumete, zase jih pač ne potrebujem več. Moja Marija tudi že dolgo ne smuča. No ja, če bi jih kdo naročil, tedaj bi se pa takoj lotil dela."

Karel Intihar pravi, da bi se z veseljem lotil še kakšnega para bloških smuči, če bi jih le kdo naročil.

Po naročilu Intiharjev ata torej kljub letom še naredi kakšne, a po njih ni kakega velikega povpraševanja. Za zadnje, ki jih je naredil, je računal dvajset tisočakov, za nove bi hotel imeti malo več, pripravlja se, da bo ene naredil nečaku, ampak tako, za 'šenk'. "V življenju sem jih kar precej stesal, prve, ko sem bil skoraj še otrok. Od očeta sem se naučil, pet sem jih naredil, kasneje še kak ducat, zadnja leta bolj malo. Morda petnajst; veliko jih je romalo k našim rojakom in prijateljem Slovenije v tujino. Bloške smuči izpod mojih rok so v Nemčiji, Švici, Ameriki. Lep občutek."

Intiharjeva dva sta vse življenje kmeta, na 800 metrih te planote ni enostavno kmetovati. Kar veselita se že, da bo tu mimo kmalu vodila Krpanova pot. "Saj je lepo, če srečaš kakšne ljudi iz vasi, je takoj bolj prijazno. Zdaj smo bolj sami, kot kaki jetniki na tem robu." Po legendi je namreč prav v Zavrhu živel Martin Krpan. Njegova hiša naj bi bila nekdanja Fajglova domačija, kjer je zdaj le kup kamenja in nekaj šopov lesnike. Intiharjev oče je malemu Karlu pripovedoval, da je Levstik, ki je hodil sem gor iz Iške, slišal ljudsko zgodbo o silne Krpanu in njegovi kobil'ci pri Močilarjevih, sedanjih Jurmanih, kjer je malo počil. Razlagali so mu, kako je bil silak in kontrabantar zanesljivo tukaj doma, torej ni nobenega razloga, da temu po toliko letih ne bi verjeli.

tekst: Nada Mavrič, foto: Matjaž Kačičnik