Težko je ugotoviti natančno število kristjanov na Srednjem vzhodu, saj ocenjujejo, da jih je lahko šest milijonov ali pa celo dvakrat toliko. Najnovejši podatki govorijo bolj v prid prvemu številu. Kristjani pomenijo 6-8% prebivalstva. Ta manjšina ima tako zelo bogato zgodovino, vendar malo moči, pri čemer so izvzeti maroniti v Libanonu in kopti v Egiptu. Srednji vzhod ima 22 Cerkva: 7 pravoslavnih, 7 katoliških, 8 reformiranih. So preostanek in spomin 15 stoletij krščanske zgodovine v teh krajih, ko so kot središča cvetela mesta: Jeruzalem, Antiohija, Efez, Aleksandrija. Prvi krščanski narod je armenski, saj je to že od 4. stoletja dalje. Slaven je cerkveni zbor v Efezu (431), v Kalcedonu (451), pet svetih mest (Rim, Konstantinopel, Aleksandrija, Antiohija, Jeruzalem), kjer si med seboj slede ali pa skupaj žive Cerkve: nestorijanci, kopti, sirci in armenci. Trenutno lahko govorimo o štirih družinah ali skupinah krščanskih cerkva, ki so: vzhodnopravoslavna (kopti, armenci, sirci, asirci); ortodoksna/pravoslavna (patriarhati: Antiohija, Aleksandrija, Jeruzalem, avtokefalna/samostojna Cerkev na Cipru); reformirana (13 protestantskih Cerkva), katoliška (7 z Rimom združenih Cerkva).

Kristjani sodelujejo v političnem življenju na štiri načine. Kopti v Egiptu so narodna Cerkev, ki je vedno veliko pomenila v deželni zgodovini; so povezani in poistoveteni s svojo državo, vendar ne morejo kaj prida odločati. Drugi vzorec je maronitski: njihova skupnost je leta 1920 dobila lastno državo Libanon; sedaj so v hudi stiski; močno sta jih prizadela državljanska vojna in novi narodni sporazum. Tretji vzorec predstavljajo manjšinske krščanske skupine, ki nihajo med zvestobo trenutnim oblastnikom ter pričakovanjem nadnacionalne (vse)arabske skupnosti. Četrti način je bolj zgodovinski kot pa sedanji in pomeni manjšine, ki so v državi imele posebne pravice- tako so živeli Asirci v iraški pokrajini Kurdistan.

Težavni položaj kristjanov najbolje označi beseda paradoks, kar pomeni pravo ali pa navidezno protislovje in zmedo: Cerkve so na eni strani navezane na skupno dediščino, na drugi pa se močno navezujejo na narod oz. državo, saj marsikdaj služijo kulturi, kakor so to odlično pokazale v preteklosti.