Ob vstopu v baziliko Božjega groba romarji najprej zagledajo kamen Jezusovega maziljenja. Je prav pod Kalvarijo in nedaleč od samega groba. Preden se stopnice povzpno na Kalvarijo, je skala maziljenja kot prvo sveto mesto ob vhodu v baziliko. Kamen rdečkaste barve leži na tleh, ima debelino 30 cm, dolg je 2,7 m in širok 1,3 m. Po izročilu pokriva skalo, na katero sta Nikodem in Jožef iz Arimateje položila Jezusovo telo, da bi ga mazilila za pogreb (Jn 19,38). Do 12. stoletja se je spomin na to maziljenje ohranjal v Marijini cerkvi, ki pa so jo ob času križarjev Franki porušili, da bi tam zgradili svoj kor. Takrat so prostor, na katerem je bil Jezus maziljen, označili z mozaikom. Ker se je sčasoma poškodoval, so tja leta 1505 frančiškani postavili lepo ploščo iz črnega marmorja. Tristo let pozneje so jo Grki odstranili in napravili ploščo, ki še danes stoji.

Kamen Jezusovega maziljenja pripada zdaj hkrati latincem (katoličanom), Grkom, Armencem in Koptom. Vsaka od teh skupnost skrbi za svoje svetilke in svečnike, ki jih ima tam obešene ali postavljene. Romarji tu zelo radi poklekajo in spoštljivo poljubijo ploščo, ki pokriva sveto skalo. Prinašajo dišeča olja, jih izlivajo na skalo in s tem počastijo Jezusa, ki je bil tu maziljen. V spomin za odpustke iz kraja maziljenja si v tem dišečem olju ali dišavah natrejo robčke in tak romarski odpustek nesejo domov. Posebej globoko so v počaščenje predani Rusi, ki na ta način častijo Jezusa. Nam zahodnjakom se zdi kakšna poteza preveč čustvena, hkrati pa nas ti romarji prepričajo, da vera ni samo ali zgolj razum.