Šavuot je drugi izmed treh praznikov in ima v judovskem izročilu več nazivov. Današnje ime šanuot (tedni) se verjetno nanaša na sedem tednov od pesaha pa do praznika žetve. V Svetem pismu zasledimo imena, kot so hag acakir (praznik žetve in prvih plodov), ter ime aceret, kar pomeni zbiranje, pri čemer so mišljeni romarji, ki so se po končani žetvi zbirali v Jeruzalemu, da bi opravili svoje daritve.

V času nastajanja babilonskega talmuda so praznik pričeli slaviti šestega dne meseca sivana (po gregorijanskem koledarju je bilo letos to 23. maja): Talmudski učenjaki so namreč izračunali, da je na ta dan bila dana tora (postava) izraelskemu narodu na gori Sinaj. Iz tega sledi ime "zman matan toratenu" (čas, ko nam je bila dana tora). Pred določitvijo datuma praznovanja so praznik obhajali odvisno od vremena oziroma petdeset dni po začetku žetve. V knjigi postave se omenja le prinašanje darov v jeruzalemski tempelj po končani žetvi. Poleg tega je bila navada, da so obdarovali reveže. Praznik "šavuot" bi lahko razumeli v dveh pomenih. Prvi je ta, da je to praznik žetve in prvih plodov. Drugi, globlji pomen pa je nedvomno razodetje desetih božjih zapovedi, ki so se ohranile vse do danes in postale moralne smernice sodobni civilizaciji.